INFORMACIJE
ZGODOVINSKI OPIS

Dolina reke Soče je bila obljudena že v pradavnini. Gostejša je bila poselitev v železni dobi (Hallstatt), kar dokazujejo arheološko raziskana, bogata najdišča na Mostu na Soči (nekoč Sveta Lucija), Tolminu, Kobaridu. Slučajne najdbe (Ravelnik, Stržišče), pa tudi imenoslovje, potrjujejo, da je bilo tudi Bovško sestavni del svetolucijske kulture Iliro-Keltov. Jasnejša je podoba iz rimskih časov. Najdeni rimski novci in še danes vidni ostanki rimske ceste pričajo, da je tod potekala povezava med severom in jugom. Predelska cesta je bila pomembna trgovska in vojaška vez med provinco Noricum na severu in provinco Venetia et Histria na jugu. Slovenci so se na to območje priselili s severa v 7. stoletju. Prodrli so iz Koroške, čez prelaz Predel, vse do gričevnatega sveta, ki se dviga nad Furlansko nižino. Naselitev v nižini so jim preprečili Langobardi in tako se je na obronkih Furlanije oblikovala jezikovno-etnična meja med Slovani in Romani. V 8. stoletju so Slovani v Alpah izgubili samostojnost in tedaj je tudi Bovško prišlo pod frankovsko oblast. S tem se je začela večstoletna doba tujega gospostva, hkrati pa se je pričelo širjenje krščanske vere med Slovenci, ki pa je v odročnem goratem svetu potekalo počasneje; še daleč v srednji vek je moč zaslediti ostanke poganskega verovanja. Bovško se prvič podrobneje omenja v srednjeveških listinah iz 11. in 12. stoletja. Takrat je bilo Bovško izpostavljeno različnim vplivom in interesom in zanj so se velikokrat srdito lomila kopja. Dolgo časa je bilo v lasti oglejskega patriarhata in neposredno v upravi Čedajskega kapitlja, ki je odigral ključno vlogo pri širjenju krščanstva. Kasneje so tod gospodovali goriški grofje. Leta 1500 je umrl zadnji goriški grof in z dedno pogodbo je celotna Goriška pripadla Habsburžanom, ki so vladali v teh krajih nad 400 let. Večkrat so morali novo pridobljeno posest braniti pred interesi in težnjami Beneške republike. V avstrijsko-beneški vojni 1508 - 1516 je bovški župan že na začetku bojev prostovoljno prestopil na cesarsko stran, zato so prebivalca Bovca še vrsto let uživali nekatere ugodnosti: olajšave pri davkih, uporabo srenjskih pašnikov in gozdov. Doline Soče so se v preteklosti posluževali različni pohodniki, zlasti v obdobju preseljevanja narodov, pa tudi kasneje. V 15. stoletju so po njej prodirale turške plenilne horde čez Predel na Koroško. V Napoleonovi dobi so francoske čete dvakrat, leta 1797 in 1809, s krvjo zaznamovale svoje prodore na Avstrijsko. V letih 1915 - 1917, v času prvega svetovnega klanja, je na bregovih reke Soče potekala znamenita, krvava »Soška fronta«. Po končani vojni leta 1918 se je močno spremenila politična podoba srednje Evrope. Na ozemlju razpadle avstro-ogrske monarhije so nastale nove države. Bovško je bilo odtrgano od matice Slovenije in je pripadlo Italiji vse do leta 1943. Po kapitulaciji Italije so Bovško zasedli Nemci in se tod zadržali do konca druge svetovne vojne. Od 1945 do 1947 so anglo-ameriške sile upravljale sporno obmejno ozemlje. Končno pa je bila leta 1947 Primorska (in s tem tudi Posočje) priključena Jugoslaviji. Kljub dolgoletnim tujim vplivom, močni germanizaciji in romanizaciji, so ljudje ohranili svojo narodno bit, šege in običaje, zlasti pa se je ohranilo in izoblikovalo značilno bovško narečje. Gospodarsko prištevamo Bovško med manj razvita področja. Ostro podnebje in skopa zemlja ne nudita ugodnih pogojev za poljedelstvo, uspevajo le krompir, stročnice in sočivje. Nekoliko ugodnejši so pogoji za živinorejo. Od nekdaj so ljudje redili živino, predvsem drobnico, ki se je pasla po obronkih bovških gora. Daleč naokoli je bil čislan in iskan bovški sir. Še tako skrbno obdelane strme in visoke senožeti niso nudile dovolj kruha za vse. Možnosti za dodaten zaslužek pa so bile pičle: pri sečnji gozdov, pri vzdrževanju cest, veliko Bovčanov je krošnjarilo po Koroškem in drugih avstrijskih deželah. Mnoge med njimi pa je iskanje boljšega kosa kruha pripeljalo v različne države in danes jih najdemo na vseh celinah sveta. V začetku 17. stoletja se je pričelo rudarstvo in fužinarstvo v Trenti. Takrat se je težko dostopno povirje Soče gosteje poselilo. Rudarji so prišli od vsepovsod, prvi pa menda iz Trenta v Poadižju in po njih naj bi dobila dolina ime. Rudo so kopali na več mestih v pobočjih nad dolino, fužine pa so stale ob Soči nasproti cerkve. Konec 17. stoletja so zgradili novo vozno pot do Bovca, leta 1690 pa cerkev v Trenti. Sčasoma je začelo fužinarstvo zaradi visokih proizvodnih stroškov usihati in leta 1778 so obrat ustavili. Dotedanji rudarji in fužinarji so se preusmerili v rejo drobnice in obdelovanje zemlje, kolikor je to v trdih pogojih mogoče, nekateri pa so se izselili v različna rudarska središča.